Za vse, ki Nadižo dobro poznajo, predvsem pa za naše "Kotarje" širom po svetu še pesem o Nadiži:
TA NADIŽA NAŠA
Po dolini naši teče reka,
na njeni poti meja jo preseka.
Odkod prihaja-kam odhaja?
Pojdimo z njo na pot od kraja!
Skrivnostni njeni so izviri,
med Jalovcem in Muzcem so kar štiri.
V začetku strugo svojo vsak izbira,
pod Srednje brdo jo ubira.
In tukaj polna vsa življenja
Nadiža svojo pot začenja.
Mladostno se pod St'rmco zažene,
ovire tamkaj ni nobene.
Kmalu prvi most jo preči-
naziv njegov kraljevsko je zveneči.
Hiti naprej mimo Nardina
in združi z vodo se Namli'na.
Toda pozor:
Na levi mrki Kras že oprezuje,
z grozečih sten jo ogleduje,
od njih šumot valov odmeva,
da Jamnikov pritok okleva.
A dol' pod Gradcem- v Branu,
ki ves je v sovdanu,
kjer spod Prosnida se prikrade
še voda' Legrade,
se zapodi v ozko tesen,
njen slap šumi tam svojo pesem.
Visoko gori zvon odmeva,
vasica loška tam sameva.
In že se most naslednji čeznjo pne',
tu stara pot je za Rbiščane'.
Zatem čez kamne oble se preliva,
hiti, se peni, ne počiva.
Ko pa ovinek velik naredi,
pod ce'sarjevim mostom končno se umiri.
Nizdol od mosta že se obotavlja,
otočke prodnate naplavlja.
Nad njo- na Lupu-cerkvica sv. Helene
ozira v loge se zelene.
Poleti ob sotočju Bele
kopalcev gruče bodo oživele.
Od tod njen tok mimo Podbele,
obliva tiho prode bele.
V zavojih blagih skozi beke,
zazreš se v bistrost naše reke.
V njih še Stol se ogleduje,
ko hkrati stare zgodbe premišljuje.
Še na večer, ko zarja zardeva,
njen trak srebrni daleč v hrib odseva.
Pod Hurjem tam v Koritih,
v tolmunih čistih, skritih,
čaroben svet ustvarja
in svojo pot nadaljnjo preudarja.
Pri Robu pa ostro' zavije
v sotesko Matajurja - Mije.
Grede, ko se od nas poslavlja,
na skali sivi sv. Volarja pozdravlja.
Naprej se pritajeno vije
kot da boji se,
kdaj izgubi se
v ravnini Furlanije.
Taka je Nadiža naša:
Kadar je pohlevna,
je njena melodija spevna.
A včasih se tud' razsrdi
in povodenj naredi.
Takrat svoj tok preusmerja,
»mosti' poderja«,
ne prizanaša,
kar pride ji na pot, odnaša,
ta Nadiža naša.
Jurij Šimac iz Breginja
